Stari Grad

Stari Grad na Hvaru se je razvil na mestu grške kolonije Faros, ustanovljene v 4. stoletju pr. n. št., in spada med najstarejša urbana naselja na vzhodni obali Jadrana. V središču stoji Tvrdalj Petra Hektorovića, renesančni utrjeni letni dvorec z ribnikom in vrtom, medtem ko trg sv. Štefana, dominikanski samostan in cerkev sv. Roka ohranjajo poznejše zgodovinske plasti. Za mestom se razprostira Starogradsko polje, kulturna krajina, vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine leta 2008. Sistem delitve polja na geometrijske parcele izvira iz grškega obdobja in se je več kot dve tisočletji ohranil v suhozidih in poteh. Trta in oljke so še vedno ključni kulturi na polju, zato Unescov status ni povezan z ruševinami, temveč z živo kmetijsko krajino. Stari Grad je tudi pomembno trajektno pristanišče Hvara, zato pogosto predstavlja prvi stik potnikov z otokom. Antični Faros je ob današnjem Starem Gradu pustil sledove mestnega obzidja in arheološke plasti, zato se grška zgodovina ne bere le na polju, temveč tudi v samem naselju.

Stari Grad leži na dnu globokega zaliva na severni strani Hvara, med mestno rivo in rodovitno ravnico, ki se odpira proti Vrboski in Jelsi. Prav odnos med pristaniščem, kamnitimi ulicami in Starogradskim poljem ga ločuje od mesta Hvar na južni obali otoka. Unesco je Starogradsko polje leta 2008 vpisal kot kulturno krajino, v kateri je še vedno mogoče razbrati grško geometrično delitev zemljišč iz 4. stoletja pr. n. št. Vinogradi, oljčniki, suhozidi in kamnita zatočišča nadaljujejo kmetijsko rabo prostora, staro približno 2.400 let. Mesto zato najbolje deluje kot kombinacija peš dostopnega zgodovinskega jedra, kopanja v dolgem zalivu in kolesarskih izletov na polje.