Podgorač

Podgorač je slavonsko naselje v zahodnem delu Osiješko-baranjske županije, ob cesti med Našicami in Đakovom. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1299, ob koncu 14. stoletja pa je bil trg in sedež posesti s trdnjavo, znano kot Pogar ali Pogarach. Osmanska vojska je kraj osvojila okoli leta 1530, nato pa je Podgorač postal sedež nahije v Požeškem sandžaku. Po osvoboditvi leta 1687 je bil vključen v našičko gospostvo, ki ga je od leta 1734 upravljala družina Pejačević. Najprepoznavnejša stavba današnjega središča je župnijska cerkev svetega Nikolaja, zgrajena leta 1806 s klasicističnimi značilnostmi. Območje Podgorača hrani tudi veliko starejše sledove: na najdišču Ražište so ugotovili plasti kultur z linearno keramiko, sopotske in vinčanske kulture, medtem ko Breški priča o naselju iz zgodnje bronaste dobe. Obisk Podgorača zato povezuje prazgodovinsko arheologijo, srednjeveški tržni kraj in sakralno dediščino slavonske vasi, državna cesta D515 pa omogoča preprosto nadaljevanje poti proti Našicam ali Đakovu.

Identiteto Podgorača sta oblikovala lega na robu našičkega območja in več izrazito različnih zgodovinskih obdobij. Srednjeveški trg Pogarach je imel trdnjavo in posest, ki jo je v 15. stoletju upravljala družina Gorjanski. Po osmanskem obdobju je kraj od začetka 18. stoletja pripadal našičkemu gospostvu, leta 1734 pa ga je prevzela družina Pejačević. Pavao Pejačević je v 19. in na začetku 20. stoletja podpiral gradnjo šole, občinske stavbe, župnišča in Hrvaške čitalnice iz leta 1907. Današnje središče s cerkvijo svetega Nikolaja tako nadaljuje vlogo lokalnega upravnega in družbenega središča, ki jo Podgorač opravlja že od srednjega veka.