Lipik

Lipik je slavonsko zdraviliško mesto, katerega podoba in identiteta sta se razvili okoli termomineralne vode, zgodovinskega parka in reje lipicancev. Izvirska voda doseže 62 °C, pisne omembe njene uporabe pa segajo v 16. stoletje. Ob koncu 19. stoletja so okoli zdravilišča uredili Kursalon, Wandelbahn, vile, drevorede in reprezentativen park, zato središče Lipika bolj spominja na srednjeevropsko zdravilišče kot na tipično majhno slavonsko mesto. Zdraviliški park se razprostira na približno 12 hektarih in ima od leta 1965 status spomenika parkovne arhitekture. Drugo veliko lipiško zgodbo varuje Državna ergela: grof Izidor Janković jo je ustanovil leta 1843, leta 1938 je dobila državni status, preživeli lipicanci, odpeljani leta 1991, pa so se vrnili 13. oktobra 2007. Danes lahko obiskovalci spoznajo konje, se dogovorijo za rekreativno jahanje ali vožnjo s kočijo. Kratek sprehod od zdravilišča vodi do izvira Antunovo vrelo in Jelkinovega hriba, jezero Raminac, Pjeskara in gozdno izletniško območje Točak pa odpirajo mirnejši, zeleni rob mesta.

Lipik ni nastal okoli ene same trdnjave ali trga, temveč okoli zdravilne vode in zdraviliškega parka. Družina Janković je lipiško posest upravljala od leta 1760 do 1861 ter spodbudila ureditev drevoredov, paviljonov in prostorov za družabno življenje gostov. Konec 19. stoletja je zdraviliški kompleks dobil prepoznavno srednjeevropsko arhitekturo, železnica pa je olajšala prihod obiskovalcev in izvoz ustekleničene mineralne vode. Park je razdeljen na historistični neobaročni severni del ob zdravilišču in poznoromantični južni del. Lipicanci, termalna voda ter v vojni poškodovana in nato obnovljena kopališka dediščina skupaj tvorijo identiteto sodobnega Lipika.