Donji Vidovec

Donji Vidovec leži v vzhodnem Medžimurju, pet kilometrov jugozahodno od Kotoribe in nedaleč od sotočja Mure in Drave. Njegov najmočnejši simbol ni stavba, temveč obrt: prebivalci so do sredine 20. stoletja izpirali zlato v Dravi, Muri in Savi, tradicijo pa danes ohranjajo Vidovski zlatari. Po krajevnem izročilu in občinski dokumentaciji je Marija Terezija donjovidovške izpiralce zlata zaščitila z listino, ki jim je omogočala delo ob bregovih teh rek. Z zgodbo zlatarstva se povezuje poznobaročna župnijska cerkev svetega Vida iz 18. stoletja z župniščem iz leta 1765, središče pa dopolnjujeta klasicistična kipa Svete Trojice iz leta 1792 in svetega Florijana iz leta 1794. Kraj je leta 2026 zaznamoval 800-letnico prve pisne omembe iz leta 1226. Drava je pri tem ostala več kot zgodovinska kulisa: kanali, prodišča in bližina izliva Mure določajo donjovidovško zgodbo o vodi, rečnem zlatu in starih obrteh. Obisk ima največ smisla kot kombinacija sprehoda po zgodovinskem jedru in vnaprej dogovorjenega spoznavanja zlatarske dediščine.

Donji Vidovec je občinsko središče vzhodnega Medžimurja, ležeče blizu izliva Mure v Dravo in pet kilometrov jugozahodno od Kotoribe. Naselje se je prej imenovalo Bistrica in Sveti Vid, leta 2026 pa je obeležilo 800. obletnico prve pisne omembe iz leta 1226. Reke so oblikovale njegovo najbolj prepoznavno obrt: prebivalci Donjega Vidovca so do sredine 20. stoletja izpirali zlato v Dravi, Muri in Savi. Društvo Vidovski zlatari danes ohranja orodje, postopke in spomin na to delo. Zgodovinsko središče zaznamujejo cerkev svetega Vida iz 18. stoletja, župnišče iz leta 1765 ter kipa Svete Trojice iz leta 1792 in svetega Florijana iz leta 1794, zato se rečna in sakralna dediščina v Donjem Vidovcu bereta skupaj.