Senj

Senj leži pod Velebitom ob obali Velebitskega kanala, njegova mestna identiteta pa je močno povezana z uskoki, burjo in trdnjavo Nehaj. Trdnjava je bila zgrajena leta 1558 na hribu nad mestom v času spopadov z Osmani in Beneško republiko ter še danes ostaja najbolj prepoznavna senjska znamenitost. V zgodovinskem jedru so stolnica Marijinega vnebovzetja, mestne ulice okoli starega pristanišča in sledi dolgega obdobja, ko je bil Senj pomembno prometno in vojaško središče severnega Jadrana. Mesto je povezano tudi z glagoljaško tradicijo: v Senju je konec 15. stoletja delovala ena najzgodnejših hrvaških tiskarn. Nad obalo se začenja gorski prostor Velebita, Krasno pa je pomembno izhodišče proti Narodnemu parku Severni Velebit. Južneje ob magistrali sta Sveti Juraj in zaliv Zavratnica pri Jablancu. Senj tako združuje utrdbarsko zgodovino, gorsko zaledje in zelo izpostavljeno kvarnersko-velebitsko obalo. Senjska burja ni le vremenski pojav, temveč pomemben del lokalne identitete, saj odprta lega pod Velebitom ustvarja ene najmočnejših sunkov na hrvaški obali. Mesto ima zato izrazito drugačno morsko okolje kot bolj zaščitena kvarnerska letovišča.

Senj zavzema ozek prostor med morjem in pobočji Velebita, zato se mestne ulice od pristanišča hitro vzpenjajo proti trdnjavi Nehaj. Mestno osebnost oblikujejo uskoki, burja, pomorstvo in glagoljaška tiskarska tradicija, ne pa klasično vzdušje otoškega letovišča. Nehaj, zgrajen leta 1558 pod nadzorom Ivana Lenkovića in Herbarta VIII. Auersperga, ostaja najbolj opazna točka nad strehami. V jedru se zgodovinske plasti nadaljujejo s stolnico Marijinega vnebovzetja in palačo Vukasović, današnjim Mestnim muzejem. Senj je hkrati izhodišče proti severnemu Velebitu, mestne plaže pa ležijo neposredno ob prometni Jadranski magistrali in Velebitskem kanalu.