Stara Gradiška

Stara Gradiška je majhno posavsko naselje na levem bregu Save, neposredno nasproti Gradiški v Bosni in Hercegovini. Od Okučanov je oddaljena 14 kilometrov, od Nove Gradiške pa 30 kilometrov, zato njen položaj določajo meja, reka in zgodovinska smer skozi zahodno Slavonijo. Naselje se je razvilo ob prehodu čez Savo: srednjeveški viri ga omenjajo leta 1295, trdnjava pa je bila leta 1528 zabeležena pod imenom vadum Gradysche. Po osvoboditvi izpod osmanske oblasti leta 1691 je Stara Gradiška postala del Vojne krajine in dobila novo trdnjavo, leta 1776 pa je bila zgrajena baročna cerkev sv. Mihaela. Najtežji sloj lokalne zgodovine je povezan z nekdanjim zaporom v trdnjavi, ki je med drugo svetovno vojno postal drugo največje taborišče sistema Jasenovac. V Stari Gradiški so bili zaprti moški, ženske in otroci, Stolp pa je ostal posebno močan simbol trpljenja žensk in otrok. Obisk zato ni klasičen ogled znamenitosti, temveč srečanje z obmejno pokrajino in krajem spomina. Ohranjene dele kompleksa si je treba ogledati dostojanstveno, brez vstopanja v zaprte ali nevarne stavbe.

Identiteta Stare Gradiške izhaja iz lege ob Savi, stoletne vloge mejnega prehoda in ostankov trdnjavskega kompleksa. Na istem prostoru se izmenjujejo sledovi antičnega Servitiuma, srednjeveške posesti ivanovcev, osmanskega Berbirja in trdnjave Vojne krajine, zgrajene po letu 1691. Od avstro-ogrskega obdobja je trdnjava služila kot zapor, med drugo svetovno vojno pa je postala del sistema taborišč Jasenovac. Spominsko območje Jasenovac navaja, da je bila Stara Gradiška drugo največje taborišče tega sistema in kraj internacije žensk in otrok, zato ima Stolp poseben spominski pomen. Naselje je imelo leta 2021 207 prebivalcev, zato je današnji mir ob Savi v izrazitem nasprotju s težko zgodovino, ohranjeno v obzidju.