Grad Okić

Okić-grad je srednjeveška utrdba na 499 metrov visokem vrhu v Samoborskem gorju. Prvič je omenjena leta 1193 v listini pečuškega škofa Kalana, pomembno vlogo pa je imela pri begu kralja Bele IV. pred Mongoli. Skozi stoletja so z njo upravljali knezi Okićki, Babonići, Frankopani, Matijaš Korvin in družina Erdődy; v času Erdődyjev je bila leta 1616 že ruševina. Z obzidja se odpirajo pogledi proti Posavini, Pokuplju, Zagrebu, Medvednici in Plešivici. Okić ima posebno mesto tudi v zgodovini hrvaškega alpinizma: Dragojla Jarnević se je leta 1843 povzpela po zahtevnejšem južnem pristopu. Utrdba je cilj izletnikov, ki želijo združiti bolj strm planinski dostop, zgodovinske ostanke in panoramo.