Slatina

Slatina leži med podravsko ravnino in pobočji Papuka, njeno identiteto pa prepoznamo v neogotski cerkvi svetega Jožefa, stoletni sekvoji in zgodbi o prvem hrvaškem penečem vinu. Cerkev, zgrajena med letoma 1911 in 1919, ima 52 metrov visok zvonik in obvladuje istoimenski osrednji trg. Nedaleč od središča raste mamutovec, okoli katerega so uredili EPIcenter Sequoia z multimedijsko postavitvijo, učno potjo, otroškim igriščem, hostlom in restavracijo. Slatinska tradicija pridelave penečega vina sega v leto 1885, ko je plemiška družina Schaumburg-Lippe začela njegovo proizvodnjo; vino je bilo nagrajeno na zagrebški razstavi leta 1891. Za preživljanje časa na prostem domačini in obiskovalci uporabljajo jezero Javorica, izletniško točko Bunarić, slatinski vinorodni okoliš in Park 136. slatinske brigade. Železniška postaja v Kolodvorski ulici povezuje mesto s podravsko železniško smerjo, čeprav dela na delu proge Slatina–Virovitica v letu 2026 občasno uvajajo nadomestne avtobuse. Slatina tako združuje mestne parke, sakralno arhitekturo in rekreacijo pod Papukom, brez velikih razdalj znotraj samega mesta.

Slatina se je razvila na stiku podravske nižine in severnih pobočij Papuka v Virovitiško-podravski županiji. Mestno podobo določajo Trg svetog Josipa, Park 136. slatinske brigade in vitki zvonik neogotske župnijske cerkve. Drug pomemben simbol mesta je zaščitena sekvoja, vključena v sodobni kompleks EPIcentar Sequoia. Slatinska zgodovina penečega vina je povezana z plemiško družino Schaumburg-Lippe, ki je leta 1885 začela proizvodnjo, leta 1891 pa je vino prejelo priznanje na gospodarsko-gozdarski razstavi v Zagrebu. Mesto se proti jugu nadaljuje v vinograde, gozdove in rekreacijske točke, kot sta Javorica in Bunarić, zato mestno jedro postopoma prehaja v papuško pokrajino.